Ko smo sami sebi v napoto…

Danes se počutim, kot da sem pojedla nekaj, česar ne bi smela. Imam kar močno intoleranco na gluten in gensko gledano veliko verjetnost, da razvijem celiakijo, v kolikor se ne pazim. 
Kljub temu, da vem, da mi škodi, me včasih premami kakšen kos nečesa, za kar se kasneje izkaže, da niti ni bilo dobro in sploh ni bilo vredno. Posledice so običajno večje, kot je užitek ob zaužitju. 

Ob tem se sprašujem, kaj nas žene v takšno vedenje? Zakaj se ljudje težko upremo doočenim stvarem, za katere v naprej vemo, da bodo prinašale škodljive posledice? Pogosto so to nezavedni procesi, ki jih z delom na sebi ozaveščamo in začenjamo spreminjati. Meni zelo lepo uspeva in zmeraj manj je teh spodrsljajev, zaradi katerih se naslednji dan zvijam od bolečin. 

Nekateri se ne morejo držati diete, ali zmeraj znova posežejo po cigaretu, čeprav si obljubijo da bodo prenehali kaditi. Naj bo to hrana, ki je ne prenašamo ali pijača, nekaterim so to droge, drugim varanje, tretjim kraja… Nekaj lahko zagotovo pripišemo biologiji in dopaminu, ki v nas gradi občutek hrepenenja po določeni stvari. Vendar kaj je še vzrok temu obnašanju? 

Notranji vzgibi ali zakaj nam ne uspeva?

Psihološko gledano, bi lahko rekli, da je naš notranji Otrok nezadoščen. Morda ima občutek pomanjkanja ali je zelo uporniško naravnan. Kadar ne izgradimo naše Odrasle strukture in delujemo iz notranjega Starša, dobimo znotraj sebe konflikt. 

Če razčlenim sedaj to, kar sem zgoraj zapisala – po Transakcijski analizi imamo znotraj sebe tri strukture. Notranjega Starša, Odraslega in Otroka. Najbolje je, kadar je najmočnejša naša notranja struktura Odraslega. To pomeni, da ravnamo z vsemi informacijami, izkušnjami, spomini in se odločamo na podlagi tega, kar je v tem trenutku potrebno, kaj zahteva situacija in kaj lahko naredim, da bomo dosegli najboljši možni rezultat. 

Ta ideal dosežemo z delom na sebi. Potrebno je kar precej dekontaminacije in odstranjevanja zablod, ki jih imamo znotraj sebe. Dostikrat je naša notranja struktura podobna drugačna – lahko je podobna snežaku (kjer je notranji Otrok tisti, ki vodi naša življenja) ali na glavo obrnjen snežak (kjer je glavni notranji Starš). 

Močan notranji Starš je tisti, ki nam postavlja pravila in nas opominja na to, kar “moramo” storiti, na kaj “moramo“ paziti ali kaj “ne smemo”. 

Vsebuje kup pravil, ki nam krojijo življenje. Kadar živimo po teh načelih, smo neprestano v stresu, saj je zmeraj nekaj, kar “moramo“ storiti. Kadar delujemo v skladu s pravili, smo mirni, kadar pa pride do situacije, ki je izven pravil, se notranji Starš zbudi in nas začne grajati, priganjati in obsojati.

Obratno, kadar je premočen notranji Otrok živimo življenje, kot bi ga želel otrok. Brez odgovornosti, s potrebo po zabavi in z nenehnim iskanjem zadovoljstva izven sebe. To je življenje nenehnega iskanja, brez pravega, dolgoročnega  zadovoljstva. 

Notranji Otrok je čustveno izjemno močan. Kadar se mu zahoče nekaj, kar mu je notranji Starš prepovedal, boste to čutili kot rastočo željo, ki zna prerasti v obsesijo, v kolikor nimamo instrumentov, s katerimi tega Otroka pomirimo. Enostavno povedano – njegova energija je toliko močna, da povozi notranjega Starša in starševska pravila (samo spomnite se na svojo zadnjo shujševalno in torto na rojstnem dnevu).

Kadar nam daje notranji Starš pravila, ki jih Otrok ne želi upoštevati, bomo čutili notranji dvoboj. To se dogaja, kadar recimo želimo boljšo pozicijo v službi in se zmeraj nekaj zgodi, da je ne dobimo, ali želimo nehati kaditi, pa ne gre in ne gre… Ali vemo, da je potrebno malo stisniti in ali varčevati ali delati, pa glej ga zlomka. Ne uspe. Sami sebe sabotiramo. Ker nam ne uspe (shujšati, prenehati kaditi, redno meditirati ali telovaditi) sami sebe grajamo, se obsojamo in se s tem načinom želimo držati obljub, vendar ne uspeva. Ta način ni pravi način. 

Kaj si pomagati?

Takšni “spodrsljaji” so odlična priložnost za delo na sebi. Obstaja nekaj tehnik, s katerimi si lahko pomagamo. 

Poskusite:

• Izpolnjujete dnevnik vedenja (obnašanja)
• Kadar pride do spodrsljaja, ker ne naredite tega, kar ste sami sebi obljubili, da boste, lahko pišete dnevnik občutkov
• S svojim coachem (v kolikor je za to usposobljen) lahko “odprete pokrov” in pogledate, kaj se spodaj skriva. Za to je potrebno zaupanje in odkritost. 
• Trenirajte se v biti tukaj in sedaj. Vprašate se lahko:
  • Kaj sedaj potrebujem?
  • Kaj zahteva situacija?
  • Kaj lahko storim?

To je samo nekaj primerov, s katerimi si lahko pomagate. 

Najprej najdemo vzorec, ki ga želimo spremeniti. Vprašamo se kaj se zgodi v trenutku, ko prekršim zaobljubo sebi? Katere občutke čutim? Katere misli mi švigajo po glavi? In gremo od tam naprej. Raziskujemo prepričanja, iščemo načine za spremembe in krepimo svojo odraslo strukturo. 

Počasi prehajamo iz nezavednim procesov v zavedanje sebe. Včasih so intervencije zelo lahkotne in jih hitro osvojimo ter se začnemo zavedati, da s dosedanjim početjem sami sebi delamo škodo. Nekateri procesi so zahtevnejši, saj imamo več plasti prtljage, ki jo počasi odlagamo. Zmeraj se na koncu počutimo lažje in to zavedanje nam daje svobodo. 

Proces skozi katerega gremo: zavedanje, reševanje, umikanje sodb in obtožujočih misli, prehajanje v delovanje iz ljubezni. Ko to naredimo, ne pomeni, da več ne bomo delali oziroma, da nam bo vseeno. Spremenimo samo izhodiščno točko. Delujemo, ker tako želimo, ne ker moramo. In delovanje na tak način prinaša svobodo. 

Petra Kmetec
Certificiran Coach Transakcijske analize, Mentorica za osebnostno rast, Life coach