Zakaj nezadovoljstvo in kriza srednjih let? 2. del

Včeraj smo zelo na nežno zajadrali v dualnost, ki bije boj znotraj nas. Danes gremo malo globje (1. del članka)

Verjetno vsak od vas pozna koga, ki ima super službo, urejeno družino, prijetnega partnerja, čas zase, pa ko se pogovarjate z njim ali njo, vam hitro potoži da mu (ji) nekaj manjka.

Preveč smo zasedeni z lovljenjem naših sanj, oziroma sanj, ki nam jih je vsililo okolje, da se pozabimo vprašati ali je to res to, kar želimo, kar nas osrečuje in kaj nam riše nasmeh na obraz. In potem se sprašujemo zakaj nam primanjkuje energije.

Vpeti smo v nor tempo, ki nam ga narekuje življenje. Čez dan je ogromno opravkov, potrebno je narediti vse iz našega seznama (bodisi v glavi ali na listku), zraven biti zmeraj urejeni in nasmejani, vse moramo narediti popolno, saj ostalo nima vrednosti. Če česa ne naredimo, začnemo hitro čutiti občutke manjvrednosti, jeze, strahu, sramu ali začnemo dvomiti vase. Vsi ti negativni občutki, ki se jih priučimo, še povečujejo razpoko med našo podobo za javnost in privatno sliko.

Kdaj ste se nazadnje usedli in niste delali popolnoma nič? Si dovolili osebnega miru, brez da ste razmišljali kaj bodo drugi rekli ker ste si vzeli čas zase? Nenehna aktivnost je postala družbena vrednota. Obsedenost z navidezno socializacijo preko družbenih omrežij je v porastu in je alarmantna. Nenehno smo vpreženi v dogajanje in v zapolnjevanje prostega časa z dražljaji iz okolice.  Vendar, kadar dovolj dolgo sedimo brez delovanja, začenjamo čutiti sebe. Sebe, kdo v resnici smo.

Ta razmak med rokama iz prejšnje prispodobe (članka 1.del) variira od osebe do osebe. Razmak med Kdo v resnici smo in Kako se kažemo navzven, je ločen z občutki, ki smo jih zasidrali skozi različne stopnje našega življenja (in temeljijo na naših izkušnjah). Večji kot je razmik, večja je odvisnost od emocij, ki smo jih zasidrali in potreba po močnejših dražljajih.

Plast za plastjo nalagamo razna čustva, ki tvorijo našo identiteto. Da se spomnimo kdo mislimo da smo, moramo nenehno ponavljati podobne izkušnje, da sami sebi potrdimo, da smo osebnost, za katero se predstavljamo, si mislimo da smo. Ko imamo svojo identiteto, se z njo povezujemo z zunanjim svetom in ljudmi, ki nosijo podobno identiteto.

Takrat, ko vzpostavimo povezavo in dosežemo, da nas ljudje vidijo na način kot želimo da nas vidijo, moramo to predstavo vzdrževati. Ta identiteta je popolnoma vezana na okolje v katerem živimo in bo naredila vse, da skrije resnične občutke, ki se skrivajo globoko v nas. Prepričuje nas: imam ta avto, poznam te ljudi, bil(-a) sem tam in tam, znam to in to, imam te izkušnje, delam za to podjetje (imam svoje podjetje), sem uspešen… mislimo, da vemo kdo smo – v korelaciji z okoljem v katerem živimo.

Ampak razlika med tem kdo smo na zunaj in kdo smo v resnici se pokaže, kadar damo stimulanse zunanjosti na stran: morda se pojavijo občutki sramu in jeze zaradi propadle veze (zakona). Dotakne se nas bojazen pred smrtjo in negotovost glede življenja po smrti, ki je vezana na izgubo ljubljenih oseb ali živalskih ljubljenčkov. Morda vas načenja občutek nezadostnosti (manjvrednosti) glede na partnerjev perfekcionizem in doseganje uspehov za vsako ceno. Občutek dušenja zaradi odraščanja v okolju, ki je komaj nad nivojem revščine. Preobremenjenost z mislimi, da nimamo pravega tipa telesa, da bi izgledali idealno glede na podobo, ki jo poveličujejo mediji…

Takšne in podobne občutke želimo prikriti. Ampak to smo v resnici mi, naša osebnost, ki jo želimo skriti pred svetom. Ne moremo se kot takšni prikazati svetu, zato se kažemo kot takšni, kakršni želimo biti. Izdelamo vrsto avtomatskih programov, ki zakrivajo naše šibke točke. Zanikamo sebe, saj mislimo, da takšni kot smo, svetu ne pomenimo nič.  Mislimo, da nas drugi takšne kot smo, ne bi sprejeli. In kadar kdo opazi naš pravi jaz ter nam poda kakšno kritiko, nas to zelo zaboli, saj ga sami pri sebi ne želimo videti.

Kriza srednjih let 3.del – Govorili bomo o maskah, o razmerjih, o ljudeh v naših življenjih.  Če niste prebrali uvodnega dela, vas vabim, da ga preberete.