
V kolikor niste prebrali prvih dveh člankov na to temo, vas vabim, da to storite sedaj Kriza srednjih let
Nadevanje mask in preizkušanje identitet se dogaja predvsem v odraščanju. Mladostniki menjavajo identitete kot da bi si oblačili nova oblačila. Zaradi nesigurnosti. Sčasoma najdejo svojo skupino, v katero se vklopijo in prevzamejo to identiteto. Skupaj z nesigurnostjo pride še kup vprašanj – sem to res jaz? Je to, kar želim biti? Ampak je mnogo lažje spregledati ta vprašanja, kot nanje resnično odgovoriti.
In tako kot gremo skozi življenje, nas izkušnje, ki jih preživimo, nekako oblikujejo. Bolj kot smo zaposleni, bolj puščamo čutenje sebe na strani.
Vsi smo tekom življenja doživeli čustvene travme. Kadar se spomnimo nanje, naše telo podoživlja to kot da se vse ponovno dogaja v tem trenutku – čustva je izzvala misel sama. In večkrat ko podoživimo določen dogodek, potujemo od trenutnega čustva v razpoloženje, iz razpoloženja v temperament in na koncu se to zasidra kot osebnostna lastnosti.
Ko smo mladi vse te občutke nevede pometamo pod preprogo. Navdušujoče je spoznavati nove ljudi, potovati, se ukvarjati s športom,… In potem šele postanemo zaposleni – gremo v šolo, na fakulteto, kupimo avto, se zaposlimo, se poročimo, preselimo, imamo otroke, nabavimo hišne ljubljenčke, se morda ločimo, športamo, imamo hobije… uporabimo popolnoma vse, kar nam je poznano v zunanjem svetu, da zakrijemo svoje prave občutke. In ker vsaka od teh okupacij v nas zbuja določene občutke, opazimo, da ta čustva odstranijo občutke, ki jih skrivamo. Ja, to nekaj časa drži.
Ne razumite me napak – vsi dosegamo napredek v življenju, ker sledimo svojim ciljem, se uspemo potisniti izven cone udobja in kreirati to kar želimo z aktivnostmi, ki so za to potrebna. To je super in je potrebno. Težava pa postane, kadar to čustveno navlako nevede nosimo s sabo in je ne znamo odložiti. To začenjamo občutiti v naših tridesetih (seveda je to različno od vsakega posameznika).
Težave se začnejo, ko izkusimo že skoraj vse, kar smo želeli. Takrat začnemo predvidevati – to me bo pripeljalo do tega občutka, s tem se bo zgodilo to.
Ta predvidevanja nastanejo izključno iz preteklih izkušenj in ni nujno da se bodo uresničila. Vendar smo že tako zacementirani, da si niti ne dovolimo druge izkušnje.
Vsako jutro se zbudimo v isto okolje in se počutimo kot isti človek. Okolje, na katerega smo se zanašali da nam odvzame občutke trpljenja in krivde, nam jih več ne. In ko se dražljaji iz okolja iztrošijo, se ponovno počutimo kot isti leopard, ki skozi vsa leta ni spremenil svojih pik.
Temu pravimo kriza srednjih let. Nekateri se še bolj zakopljejo v zunanje okolje, da bi dali te občutke na stran – kupujejo igračke za odrasle – avtomobile, počitniške hiške, imajo afere, potujejo. Vse da menjajo ali okolje, stvari, ljudi ali se lotijo svojega telesa s kakšnimi operacijami, pretiravanji s športom ali prehrano. Vse to nam da občutek, da se nekaj dogaja – vendar ko se novosti izpojejo, se ponovno vrnemo k spodnji roki – temu, kar v resnici smo.
Težko se je soočiti samim s seboj. Lažje je, da vklopimo TV, surfamo po internetu, pokličemo prijatelja in čvekamo. Vedno znova bežimo od sebe, se z zunanjimi dražljaji zamotimo in preusmerimo pozornost kadar v nas začne kljuvati naš pravi jaz, ki želi na plano.
Verjamem, da se je že vsak od nas kdaj vprašal:
- Kdo sem jaz?
- Kakšen je moj življenjski smisel?
- Za koga delam vse to?
- Kaj je ljubezen?
- Se imam dovolj rad-a?
in naša notranjost se začne prebujati…Sčasoma pogledamo skozi iluzije in sprevidimo, da nas okolje ne more osrečiti. Spoznamo, da porabimo preveč energije za to, da se predstavljamo z vsemi svojimi maskami in smo zaradi tega izčrpani.
Če si dovolimo in se poglobimo vase, namesto da kupimo večji TV, nov avto, si omislimo nov hobi – se začne naša duša prebujati. Želimo se osvoboditi okov, ki smo si jih nadeli, nehati živeti da osrečimo druge, ampak da osrečimo sebe.
Kaj nam to posledično prinese?
Večina razmerij, ki jih imamo, temelji na tem, kaj imamo skupnega. Spoznamo osebo in začnemo primerjati izkušnje, hitro prepoznamo ali so naši čustveni spomini podobni. Rečete nekaj podobnega kot: ‘’poznam tega in tega. Sem od tod, živel sem tam in tam, obiskoval sem to šolo, študiral sem to, ukvarjam se s tem in najpomembnejše – imam te izkušnje.
Ko izmenjate te informacije, se lahko povežete. Prijateljstvo je ustvarjeno na neurokemičnem stanju bitja, saj če si delita podobne izkušnje, si delita podobna čustva. Predstavljaje si čustva kot energijo v gibanju. Kadar si delite občutke, delite to isto energijo. In kot dva atoma kisika, ki si delita nevidno polje energije, ki ju drži skupaj, da ustvarita zrak (posplošeno), ste s to osebo povezani z nevidno energijo, ki se napaja iz vaših preteklih doživetij. Povezave med ljudmi so zelo močne, saj so čustva zelo mogočno vezivo. In dokler se ena stran ne spremeni, bo vse v najlepšem redu.
Več o tem kako najti srečo v 4.delu članka. To vas zagotovo zanima 🙂
0 responses on "Zakaj nezadovoljstvo in kriza srednjih let? 3. del"