Sedem stvari, ki jih je potrebno upoštevati, kadar se opravičujete

Včasih se je težko opravičiti. Nekoga smo ranili. Najverjetneje tega nismo nameravali in nam je hudo. Svoje dejanje prevzamemo nase in marsikdo se sam pri sebi opravičuje: “Pa saj nisem mislil/-a tako.”

Imate kdaj dvojna merila? 

Mnogi ljudje imajo tendenco soditi druge ljudi po njihovih dejanjih, sami sebe pa sodijo po svojih namenih. Temu rečemo “Temeljna napaka pripisovanja.”

Pri temeljni napaki pripisovanja govorimo o nagnjenosti posameznika, da dejanja drugega pripisuje njegovemu značaju ali osebnosti, hkrati pa svoje vedenje pripisuje zunanjim situacijskim dejavnikom, na katere nima vpliva.

Tudi če ste najboljša in najbolj prijazna oseba na svetu, se vseeno lahko zgodi, da storite nekaj, kar drugo osebo zaboli … zato se je dobro naučiti, kako se pravilno opravičiti. 

Opravičilo naj bo iskreno. Kadar pa menite, da opravičilo ni na mestu, je to potrebno skomunicirati. Vseeno se je dobro najprej opravičiti, šele kasneje pa pogovoriti, da izločite šume komunikacije.

Opravičilo je dobra priložnost za samorefleksijo

• Zakaj sem to rekla/storila? 
• Kaj sem imela od tega, da sem drugo osebo ponižala / osmešila / podala neresnično novico / se zlagala?
• Kako lahko to v bodoče preprečim?
• Kateri trigger je bil sprožen, da je izzval to vedenje/besede?
• Kaj znotraj sebe (katero vrednoto, kvaliteto) sem želela s tem zaščititi?

Vzgled ali pridiga?

Super bi bilo tudi, da naučite svoje otroke kako se pravilno opravičevati. To je pomembna življenjska veščina, ki jim bo prav prišla tekom življenja.

Ne pričakujte, da se bodo otroci naučili opravičevati, ko jim boste razložili kako, temveč jih učite tako, da se jim opravičite, ko se motite (da, lahko se motite kot starš.)
Z vzgledom. Otroci vas kopirajo in vpijajo vaša dejanja / besede kot spužve. Kadar so ob vas, se zavedajte kaj počnete in bodite res dober vzgled.

Primeri lažnih opravičil⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀

Spodnji primeri niso opravičila, saj kažejo na to, da vam ni žal, temveč želite da se zadeva čim prej pomete pod preprogo. Tem kvazi opravičilom rečemo “Lažno opravičilo ali obrambno opravičilo”:

• “Žal mi je, če sem naredila kaj narobe”
• “Rekla sem, da mi je žal, ali lahko nadaljujemo?”
• “Oprosti, ampak res si bil tako zahteven!”

⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀

Prav tako se ne izgovarjajte (“nisem dobro spala” ali “zbudila sem se na napačni strani postelje“) ali govorite stvari, kot so “to je zame neznačilno” … seveda je dobro, da ugotovite, kaj je sprožilo vaše dejanje, vendar to ne gre v opravičilo.⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀
Cilj opravičila je priznati svojo napako, čutiti in izraziti kesanje ter s tem pomagati ljudem pri celjenju ran, ki ste jih zadali.

Prevzeti nase napake je težko. Prav tako je težko sprejeti polno odgovornost za svoja dejanja. 

Kaj je prav in kaj narobe, kadar se opravičujete

#1. Se opravičujem, vendar… 

To ni opravičilo. To je zagovarjanje sebe in s tem ne prevzamete nase odgovornosti, temveč jo pripišete nekomu ali nečemu drugemu. Bodite iskreni in sami pri sebi razčistite zakaj je prišlo do tega in poskrbite, da se napaka več ne bo zgodila. 

#5. Delite z osebo, kako se vi počutite sedaj, ko ste jih prizadeli.

“Resnično mi je žal, ker sem rekla xy. Zelo me boli ker se zavedam kako sem te s tem prizadela.”

Naše napake in dejanja ranijo tudi nas. Posebej, kadar vidimo, kakšen vpliv imajo na nekoga. To boli. Naučite se povedati, kako se počutite, saj s tem povečate možnost, da boste naslednjič dvakrat razmislili preden boste storili kaj podobnega. 

#6. Izognite se podajanju razlage za svoje obnašanje, dokler se človek na drugi strani ne počuti slišanega, videnega in sprejetega.

“Oprosti, ker sem rekla xy, ampak saj veš kako me takšna druženja iztirijo.” – to ni opravičilo. Zmeraj lahko imate kontrolo nad svojimi dejanji. Vi ste 100% odgovorni za vse, kar pride iz vaših ust in tudi za dejanja, ki jih storite. Kadar ne razumete kaj ste storili, se postavite v čevlje druge osebe in morda vam bo lažje razumeti. 

Včasih imamo dvojna merila in menimo, da bi nekdo moral določeno stvar razumeti, brez da se čuti ranjenega ali užaljenega. Kako bi se vi počutili v tej isti situaciji, če bi bili na drugi strani? Bi vam bilo tudi vseeno?

#7. Vprašajte, kako lahko popravite situacijo.

“Kaj meniš, da bi bilo prav, da sedaj storim?” ali “Kako lahko popravim storjeno?”

S tem ne rešite storjenega, pokažete pa pripravljenost za spremembe. 

Preidite iz žrtve okoliščin na človeka, ki stoji za svojimi dejanji. Bolj, kot se boste zavedali sebe in svojih dejanj, več moči boste imeli nad svojim življenjem. 

Kadar ste v polju žrtve, se vam stvari dogajajo, ste pasivni in reaktivni. Kadar prevzamete vlogo kreatorja svojega življenja, pa imate v svojem življenju aktivno vlogo, vi se odločate in ste zavestni sebe in svojih dejanj. Kaj menite, kaj je bolje? Za vas seveda 😉

Petra Kmetec
Specializantka Transakcijske analize, Mentorica za osebnostno rast, NLP praktik, Life coach