Občutje depresivnih občutkov je pogostejše pri ženskah kot pri moških
Osnovni okvir, v katerem nastaja čustvo depresivnosti, je “temeljna izguba”, tako da je to nekako povezano s čustvom žalosti. Ta povezava je najočitnejša takrat, ko depresija nastane kot reakcija na pomembno izgubo.
…
Depresivno čustvo je nekakšna žalost za samim seboj oziroma za lastnim bistvom, ki je za zmeraj izgubljeno.
Dr. Zoran Milivojevič, Emocije
Če primerjamo moške in ženske, smo ženske tiste, ki več kot 2x bolj trpimo za občutenjem depresivnih občutkov. To je povezano z osebnostnimi lastnostmi.
Tisti, ki imajo v sebi programe ”Ustrezi, Ne bodi pomemben, Ne uživaj, Ne živi in podobni ” so bolj podvženi možnosti, da bodo trpeli za depresivnimi občutki. V kolikor znotraj sebe NE čutiš, da si vreden in imaš povrh vsega še prepoved na NE uživaj, potem živiš za druge. Živiš za to, da bi te drugi prepoznali, te videli in ti dali potrditev. Vendar, ker že hodiš naokrog z napisom Nisem pomemben, te večina ljudi tako tudi obravnava.
Ženske nezavedno želimo ugajati, saj smo po večini vzgojene da moramo biti pridne, če želimo biti (pri)ljubljene in moramo zmeraj postaviti druge predse.
Vem, da vsi starši vzgajajo otroke po svojih najboljših močeh, vendar so pa le redki takšni, ki so voljni delati na sebi in preseči vzorce in vrednote, prepričanja svojih staršev ter dati otroku to kar res potrebuje:
– Vero vase.
– Samozaupanje.
– Vedenje, da lahko živi svoje sanje.
Vsak dan srečujem ženske, ki so navidezno srečne v svojih urejenih domovih, nosijo nasmeh na obrazu in žalost v očeh. So kljub navidezno popolni družini osamljene, živijo sanje svojih staršev, moža ali otrok, svojih pa niti same sebi ne upajo priznati.
Kadar nimaš želja…
Nekatere ženske niti nimajo svojih želja, saj že celo življenje izpolnjujejo želje drugih in nase pozabijo.
Ali pa kot majhne deklice niso bile uslišane in so v svojem notranjem profesorju sklenile, da je bolje biti brez želja, kot pa da doživljaš razočaranje za razočaranjem, ker tvoje želje niso (u)slišane. Jaz sem bila ena izmed teh. Brez želja oziroma z notranjo prepovedjo na želje. Ker kadar niso izpolnjene boli. Ker nisem vredna.
Kadar komu to razlagam, slišim: “Petra – kako si pa rešila to?”
V trenutku, ko sem spoznala, da sem sama sebi prepovedala imeti želje in zakaj, sem si dala dovoljenje.
Naslednjič, ko sem razmišljala kaj si želim in sem dobila tisti čudni občutek, “Nisi vredna, ne zaslužiš si tega. Bolje si ne želeti, saj boš razočarana..”, sem si ponovno dala dovoljenje. Sama sebi sem postala Negujoči starš in si začela te želje izpolnjevati.
Želje so dobre, saj nas ženejo naprej. Raje delamo, kadar si nekaj želimo in delamo, da ta cilj dosežemo…
Kako se izviti iz “črne luknje”?
Vsi nekje globoko v sebi vemo, da imamo potencial, nalogo, ki nas bi naj gnala naprej. Verjamem pa, da ga je včasih težko videti in prepoznati. Posebej, kadar smo bili dolgo let v zanikanju sebstva.
Kadar se ne poslušamo, ko zanikamo svoje sanje, ali lažemo same sebi – smo nesrečne in počasi padamo v depresijo. Najprej se pojavijo tesnobni občutki, nato pride na obisk nenehna utrujenost in brezvoljnost. Začnemo se “valjati” v negativnih mislih, ki so usmerjene na naše bistvo. Ne more nas osrečiti materialnost, niti uspeh drugega – vsaj ne za daljši čas.
V kolikor ne začnemo spreminjati svojega odnosa do sveta, predvsem pa svojih vrednot in notranjih programov, smo na dobri poti, da bomo padle v depresijo. Potrebno je delo na sebi. Potreben je pogum. Pogum da si najprej sploh priznaš, da imaš težavo. Da si priznaš kaj te v resnici teži in pogum, da greš naprej. Korak po korak.
Kako naprej?
Najdi svetovalca, terapevta, coacha. Prijatelji mislijo dobro, vendar nimajo ustreznega znanja za pomoč.
Kaj lahko narediš sama? Prepoznaj svetle točke svojega življenja. Najdi strast, najdi to, kar ti nariše nasmeh na obraz. Predvsem pa – začni ceniti sama sebe. Večkrat si povej, da si vredna, pa četudi si ravno sredi ločitvenega postopka in imaš občutek, da ti v življenju nič ne uspe.
Ne čakaj, da ti zdravnik pove, da si imaš sumljivo cisto, da boš začela razmišljati o svoji vrednosti!
Draga moja – vprašaj se prosim: “Kaj me resnično veseli?”
Kaj je tisto, kjer pozabiš na čas, ob čemer ti poje srce? In začni to početi. Vsak dan. Navadi ljudi okrog sebe, da imaš tudi ti svoje sanje v katere si pripravljena investirati svoj čas in ob čemer se bolje počutiš. Razpri krila in si dovoli. Če ne veš kje začeti, me pokliči za brezplačen uvodni posvet. Hitro boš vedela ali sva “za skupaj” ali ne.
Jaz sem bila vzgojena na način ugajanja drugim – poslušati kaj imajo drugi za povedati, saj zagotovo vedo več kot jaz, zase zadržati svoje mnenje, saj je nepomembno…
Dati drugim prednost, ker se to spodobi. Ali v vrsti v trgovini ali pa ko se je treba postaviti zase. Kajti kadar če se postaviš zase in se pokažeš, potem se hvališ in lastna hvala ni vredna popolnoma nič.
”Ko te bodo drugi opazili, boš lahko ponosna”. Ja in s tem živimo. In tudi, kadar so me pohvalili, sem se skromno skrila vase in rekla: “Ah, saj to ni nič… ”
Morda je bilo takšno vedenje koristno, ko smo bile stare pet let, ne pa sedaj, ko jih imamo 18, 30, 50… Ampak kako naj me drugi opazijo, če pa se zmeraj trudim, da sem neopazna? Stojim v ozadju, tudi ko naredim kaj dobrega, opravim kakšno nalogo super in popolno ter potem z nasmeškom na obrazu (in z žalostjo v srcu) predam zasluge nekomu drugemu, ker mislim, da si bolj zasluži pohvale kot jaz. In verjamem da nas je dosti takšnih, ki imamo vzgojo pridne punčke ter smo (bile) na to celo ponosne. In dokler te življenje konkterno ne zamaje in strese da se zbudiš, tega niti ne vidiš.
Moja zgodba
Sama imam srečo, da me je življenje kar pošteno streslo in zbudilo. Ja, bila sem v depresiji, čeprav si je nisem priznala. Razmišljala sem tudi o različnih načinih svojega “izginotja”. Sama sebi se nisem zdela vredna življenja.
Moj zelo močan notranji program “Bodi močna” in dejstvo, da sem dnevno vodila skupine ljudi, pred katerimi sem zmeraj kazala nasmeh na obrazu, so me rešili. Tudi moj program “Ustrezi” je bil izjemno močan. Nisem jih mogla razočarati in s tem sem tudi sebe za tistih nekaj ur na silo vrgla iz nemočnih občutkov nevrednosti v občutke medlega veselja. Rešila me je tudi skupina ljudi, ki mi je stala ob strani. Brez podpore ne bi šlo (tudi ti jo potrebuješ – obdaj se z ljudmi, ki te na ljubeč način podpirajo in ti stojijo ob strani).
Sedaj, po kar nekaj letih poštenega dela na sebi sem drugačna. Tudi ti si lahko. Sama si lahko postaviš nova pravila, po katerih boš igrala. Morda sedaj nisem več tako všeč ljudem (vsaj ne takšnim, ki radi izkoriščajo), ker sem se začela spoštovati in tudi že povem svoje mnenje (kar je bilo na začetku zelooo težko) in ni vedno to, kar bi želeli slišati, se pa bolje počutim. Začela sem delati na sebi, odkrivati sama sebe, hoditi na coachinge, ki so prava brca v rit.
Od srednje šole dalje se že sprašujem kaj je tisto, kar bi me osrečilo, pa nekako nisem našla odgovora. Tudi ko sem mislila da sem ga, je bil to občutek, ki sem ga prevzela od koga drugega. Ker če imaš močno zasidran Ustrezi, potem hitro zamenjaš tuje želje in sanje za svoje. Ali pa želiš samo ustreči staršem, partnerju ali drugi pomembni osebi.
Ne delaj tega. Poslušaj se. Nekje v globini duše točno veš kaj je to, kar bi rada počela. Kaj je tvoj potencial. Kje se skriva strast 🙂
Jaz sem jo odkrila komaj letos. Saj že zelo dolgo vem kaj je to, pa je bilo vedno nekaj drugega pomembnejšega in ja – nisem imela poguma (niti da ozavestim to kaj me res veseli).
Zato daj umetne nasmeške na stran, pobrskaj po svoji notranjosti, odkrij tančice samozanikanja in samolaži ter bodi to kar si. Z zaupanjem vase. Za sebe, za nas, za boljši jutri!
Kajti samo če si zadovoljna sama s seboj, lahko to zadovoljstvo in srečo širiš. In še pomembneje – izogneš se depresiji.
Petra Kmetec
Specializantka Transakcijske analize, NLP praktik, Life coach
0 responses on "Izvij se iz primeža depresivnih občutkov!"